Če bi me kdo vprašal, kje dobro ješ v Ljubljani, mi ne bi bilo težko odgovoriti. Kar nekaj je gostiln, kjer se lahko pustiš razvajati. Seveda ob priložnosti, ko hočeš na žen(sk)o narediti vtis, ali ko ti da šef naročilnico, da pelješ poslovne partnerje. Pa si lahko privoščiš hobotnični karpačo s suflejem iz špargljev in črnimi tartufi (čeprav mi osebno paše en dober srednje zapečen biftek) ali še kako bolj sofisticirano jed. Ampak kaj če hočeš samo na hitro pojesti eno kosilce, pa ne bi šel v menzo., ter ne bi pa dal vsak dan 10 jurjev na osebo? Tako, na ulici ene makarončke, pa kozarec dobrega odprtega vina? Kaj bi priporočili prijatelju?
Tu pa je zadeva že povsem drugačna in sem nad Ljubljano že povsem obupal. Seveda nisem poskusil vsega, ampak zakaj, za hudiča, ne moreš dobiti ne normalne dobre hrane. Zakaj se je treba peljati samo do Trsta, kaj do Trsta, do Občin, pa si lahko prepričan, da bodo njoki vedno sveži, omaka ravno prav začinjena in vino spodobno. V Ljubljani pa kdaj naletiš na spodobno kakovost, misliš, da si odkril zasilno rešitev, ko prideš naslednjič, pa je, kot bi rekel mladinin Ilovar, »kost v grlu«. Zasilna rešitev je bil na primer As (na vrtu oziroma atriju, seveda). Sendvički prav spodobni, testenine tudi s par dobrimi kombinacijami. Pa me je zadnjič premamil »fish and chips« (premamil me je sicer moj mali, ko je hotel ponfrit). Fuj… Poleg tega, da v angleščini očitno »fish« pomenijo zmrznjeni kalamari in tisti nagravžni rakci, kjer v eno zmešano meso vtaknjejo škampove klešče, se je vse skupaj očitno valjalo v enem res finem olju. No, pa sem spet lahko odpisal še eno gostilno., poleg tega da me je do večera tiščalo v želodu. Kako lahko sploh pomislijo, da prinesejo kaj takega na mizo.
Da ne govorim o zimski izkušnji s slavno Ljubljansko verigo LG. Katastrofa. Petek popoldne, februar, stari trg. Ko sem izbral jed, (šele peto po vrsti na jedilniku so imeli), prinesejo kozarec rdečega vina. Tako je bilo ciknjeno, da nisem vedel, ali je za pit ali za solato. Ves kruh v košarici star, ko pa so prinesli jed, tagliato, je meso kar fino zaudarjalo. Pustili smo vse, ko pa sem natakarju, na klasično »a je blo u redu?« povedal, da takega sranja pa še ne, je le mirno prinesel račun.
Da ne bo pomote, nočem se spakovati, ampak me pa pošteno razpizdi (drugega izraza pač ni), če si vzameš čas, pol urce med službo ali pa povabiš prijatelja, pa ti eni šarlatani, ki jim je le za to, da potegnejo denar, uničijo trenutek.
No, vedno nam pa ostanejo kebabi. Tudi če s starim mesom, čili vse zakrije.
Da končam, priporoča kdo kako dobro gostilno? Tako, za hitro in dobro kosilce?
Kategorija: miks Avtor: matic Komentarji: 6 komentarjev
